torek, 17. september 2013

Krištof

Zadnje čase me poti vodijo po gostilnah, tako da sem se v mislih malo za šalo, malo zares, že igrala z idejo o zamenjavi kariere. Včeraj sem bila po dolgem času pri Krištofu iz Predoselj. Mene je ta gostilna s tradicijo in bogatimi koreninami očarala že mnogo let nazaj, ko sem se potepala po gorenjskih koncih in iskala eno fajn gostilno. Še danes se spominjam okusne in že na oko vabljive čemaževe juhice v kateri so plavale ivanščice. Pri njih se čas ustavi, duša umiri, brbončice pa plešejo svoj ples veselja in užitkov. Ne bom zgubljala besed za stvari, ki jih je treba doživeti. Tisti, ki jo poznate tako veste zakaj se gre, ostali pa brž pot pod noge in proti Kranju. Jaz bom zagotovo kmalu spet tam.

Facebook fani  lahko najdete in lajkate njihovo stran tukaj.

Takoj ob cesti na Brdo

Dobrodošli

Vabljivo 

Nasvet dneva

Za večerno romantiko



Vse sorte se najde po njihovih predalih

Zadelo me je od metinega soka z ingverjem

Pejmo v Gostilno za dva

Jesen pri Krištofu

Gostilna za dva



petek, 06. september 2013

Kakšen teden! / What a week!

Tale september se je pa res začel intenzivno. Prvega sem po tiho praznovala (pssst, o številkah raje ne bi), drugega smo dali sinčka v prvi razred, hčerkico pa v drug vrtec, tretjega in četrtega sem divje sestankovala na različnih koncih, petega si bom zapomnila po Coffee cuppingu... To je bil prijeten dogodek, ki ga je organizirala revija Dom in stil skupaj s pražarnico Eskobar iz Vrhnike. Okušali smo tri sorte kave in se učili prepoznavati aromo, kislost, pookus in še kaj. Današnji šesti dan sem pa prvič obiskala Odprto kuhno. Izvrsten kulinaričen dogodek si z lahkoto zapomniš po vonjavah različnih kuhinj, odličnem vzdušju ter pisani množici ljudi s polnimi pladenjčki in zadovoljnimi, vzemirjenimi obrazi. Bi kar ostala v brbotajočem utripu, če ne bi po dolgem času srečala staro prijateljico s katero je  bilo treba nujno na Markizo v Zvezdo. Obožujem špancir v še vedno poletnem vzdušju ljubljene Ljubljane, res je lepo. Veliko vmesnega časa mi v teh dneh vzame brskanje po mojem novem pametnem telefonu, zato danes tudi strežem z Instagram fotkami. Ja vem, da sem v zaostanku vsaj kakšno leto ampak jaz znam vse te fore lepo prosim na Photoshop in se mi je malo upiralo... Toda, zakaj bi se človek matral, če ni treba in voila, to je to. Vsake toliko mi malo zakljuva od slabe vesti zaradi delovne neučinkovitosti, a se ne sekiram prav zares. Zaradi napovedanih bližnjih projektov bo tako ali tako treba pošteno zavihati rokave že z naslednjim tednom.

Lepo jutro v Domžalah

Praznovanje

Prvi šolski dan

Pražena in nepražena kava

Priprava na okušanje kave

Tejaideja podstavki za kavo

Odprta kuhna

Pri Gostilni dela

Mmm. falafel

Danes je bilo na izbiro...

Najdaljša vrsta je bila tukaj

Veliko povpraševanja

Slovensko, po domače

Gurmama

Se je samo posnelo s prstom vred

Po dolgem času...

nedelja, 18. avgust 2013

Ste že šli v Tri krasne? / Did you go to Tri krasne?

Nekaj novega je v Ljubljani! Ni težko najti; sprehodite se mimo čudovitih fotografij Matjaža Krivica na poti v Trnovo in prečkate most nad Gradaščico, ne zavijete desno k Saxu kot običajno, temveč nadaljujete še nekaj metrov naprej. Tam vas pod trnovskimi bloki med starimi hišami ob cesti, čaka nov lokalček Tri Krasne. Nekaj tednov nazaj sem bila na otvoritvi. Bil je eden tistih vročih poletnih večerov o katerih bomo sanjali vsaj še naslednjih pol leta. Super družba, malo smo pikali slasten pečen krompirček, girice in tri vrste bureka na palčki, srkali pivce in kramljali neumnosti. Sem si rekla, da se kmalu vrnem, zato smo se včeraj po precej razigrani vožnji z odprto streho in muziko na full, ležerno nastanili na njihovi leseni plaži. Mene je pritegnil njihov koncept preprostosti, ki diši po časih iz naše mladosti. Takrat so naše mame in babice mizo prekrile s plastičnim prtom in ga pritrdle z risalnimi žebljički. Ravno take mize najdete na tem vrtu. Morda omenim samo še njihova stranišča, ki so me res spravila v smeh. Takole nedokončana je zgledala marsikatera hiša iz mojega otroštva. Pa to ni bila nikakršna ovira, da ne bi vabili goste in se imeli fajn. Če vas zamika, da bi se družili s prijatelji na prijetnem vrtu v malo bolj umirjenem vzdušju s pogledom na ljubljanski grad, pohitite, dokler je še sonček in toplo.
                                                                           ...

There is a new hangout place in Ljubljana! It's easy to find. You stroll by gorgeous portraits by Matjaž Krivic on your way to Trnovo and when you get to the bridge over Gradaščica, you don't turn right to SaxPub as you would normally do, but you just continue straight a little further. Nested under big Trnovo block houses and wedged between some older houses, we have a new place called "Tri krasne" (Three gorgeous; In Slovenian language it is implied that it is three girls or women that are gorgeous). Couple of weeks ago I was at the opening. It was one of those hot summer evenings that will stay with me a while. Great company, nibbling on great snacks like potato chips/wedges, fried pickerels, shish kebab with three pieces of different kinds of pies (burek) instead of meat, slurping beer while discussing nonsense. I made a promise that I will come back soon. So I did. After a joyride with the open rooftop and loud music we ended up relaxing on the terrace in front of Tri Krasne. I love their simple concept, that has a nostalgic, "good old times" feeling. Our grand mothers used to cover wooden tables with plastic covers that were pinned to the table with bunch of drawing pins. Well ... you can find them on this terrace. Maybe I'll just mention the toilets, because they really made me laugh. A lot of houses from my childhood were similarly ... well ... unfinished. But that was never a reason, not to invite guests and have a good time. If you want to hang out with friends in a relaxed atmosphere with a nice view on Ljubljana Castle, hurry up, while it is still sunny and warm.












četrtek, 15. avgust 2013

Đubox intervju / Đubox interview

Nedolgo nazaj sem čisto slučajno zasedila, da so me pri Đuboxu dali na listo slovenskih blogov in nisem mogla skriti navdušenja. Kmalu zatem je sledilo povabilo na intervju in takoj sem seveda privolila. Na iskriva vprašanja ni težko odgovarjati pa še vse se je tako lepo sestavilo. Na prvo obletnico bloganja sem sedma za povrstjo dobila objavo na poseben Marijin dan... Perfect!

Intervju najdete tukaj


sreda, 07. avgust 2013

Gospa "s kisikom" / Lady "with oxygen"

Te dni sem  iz omare potegnila torbico, ki sem jo naredila leto dni nazaj in jo nekaj časa potem nosila in preizkušala, potem pa počasi pozabila nanjo, saj me je ritem dela odnesel v druge smeri. Zaradi nje me je večkrat kontaktirala kakšna vanjo zagledana dušica, a časa za izvedbo česa podobnega enostavno nisem našla. Fotografijo moje Goldy, kot sem jo poimenovala, je našla tudi hčerka, ki je želela svoji mami olajšati nošenje aparata za dovajanje kisika. Medicinska torba, ki jo ima, je sicer praktična, ne izgleda pa lepo. Želela je običajno torbico, ki bi bila prilagojena nošenju aparata. Takoj sem vedela, da moram to speljati kakor vem in znam, a po vseh zabeleženih željah sem hitro ugotovila, da sem si nadela prevelik nahrbtnik. Zato se je začelo komplicirati. Vedno je nekaj vmes prišlo, zbolela sem, dnevi pa so minevali, gospa je postajala vse bolj neučakana, jaz pa še vedno nisem vedela kako naj se lotim vsega skupaj. Vse do trenutka, ko sem Goldy osveženo in olepšano želela podariti prijateljici, ki je prijazno zavrnila mojo ponudbo, češ da ji zemeljske barve res ne pristojijo. In ko jo je zavrnila še druga prijateljica, sem se resno vprašala v čem je fora, saj se mojih podarjenih torbic do sedaj še res nobena ni branila. Potem mi je pa vklopilo, da je Goldy pripravljena na reciklažo. Na strani sem všila mrežo in odstranila poklopec, da  je torbica zračna in omogoča kisiku prosto pot, na mestu odstranjenega stiskača pa sem našila Anin gumbek za srečo in to je bilo to. Čisto enostavno je bila Goldy v manj kot treh urah pripravljena na novo zgodbo. Tista zaresna torbica menda še pride, a kdo ve, če se je bo gospa tako razveselila kot se je te.
Happy!
                                                                                ...

In a past few days I took out of the closet a bag that I made a year ago. I wore it for a while, tested it around and then sort of forgot about it, because course of my work went in other direction. Every once and awhile some enamored little soul wanted it, but I just didn't have time to work on something similar. I named it Goldy. Photo of Goldy was posted and noticed by daughter that wanted to help her mother with her portable device for administering oxygen. Medical bag that she has is very practical but it doesn't really look nice. She wanted a regular bag that would be adapted for carrying the device. I immediately knew that I'll have to figure out this one by myself, but after a consultation, I've realized that it would be quite a challenge. Then the complications started. There was alway something in the way. I even got sick. Lady was becoming inpatient and I still wasn't any closer to a viable solution. Breaking point came when I wanted to give re-polished Goldy to a friend. She kindly refused, because earth toned colors don't look good on her. Then I got a kind refusal from another friend. Now I really started to wonder where is the catch. I've never had problems with giving away my bags as a present. Then it hit me. Goldy was ready to be recycled. I've cut holes in the sides, covered them with a mesh, removed the top cover, bag became airy and oxygen can now pass easily. As a final touch, I've sewn in Ana's button for good luck and voila. In less than three hours Goldy was ready for her new story. Supposedly the lady will get "the real" bag soon, but who knows whether she'll be so happy for that one.
Happy!





ponedeljek, 29. julij 2013

Kaj pa golobček Drago?

Te dni sem jubilejno, v duhu obujanja spominov brskala med prvimi zapisi. Marsikaj zabeleženega mi je obudilo spomine, marsikaj tudi nasmejalo. Sploh tale o golobčku Dragu. Takrat nisem kaj dosti razmišljala o tem ali koga zanimajo naše golobje pripetije, a se mi je vseeno zdelo da lahko o tem kaj zapišem. To je ena tistih objav, ki bi jih morda lahko izpustila, vendar mi je ravno zaradi svoje nepomembne vsebine še posebej pri srcu. Saj ni treba da je vse tako zelo zares in prav, kajne?
Kaj torej je z Dragom? Če koga slučajno zanima, Dragu dogaja na polno! Ves čas ga imam po malem "na uču." Kmalu po lanskem poletju je pripeljal ljubico Justi in družno sta se prebijala čez  rekordno dolgo zimo. Zadnje čase pa v goste vse pogosteje prihaja zaenkrat še "noname", tretji golob. Tega trojčka ne štekam čisto ampak v golobjem svetu je ziher vse tako kot je treba. Ker ima Drago zdaj tudi novo streho, sem jaz še toliko bolj občutljiva na ritne izpuste, naša terasa pa ni več prijateljsko ozemlje. Kaj hočem, dokler se ne naučim leteti, mu nič ne morem.

četrtek, 04. julij 2013

Eno leto je naokoli / A year has passed

"Ti," pravi moja ljuba Tanja, "a niste vi bili zdele nekaj časa brez avta?"
"Smo ja," odgovorim, "drugače je pa že eno leto od tega ..."

Pa naj še kdo reče, da nam misli ne letajo drug drugemu v glavo! Ravno sem začenjala tale uvod, ko me je poklicala "štrik mojstrica," če pridem v Maribor. Ja težka bo, trenutno smo namreč spet brez avta, le da tokrat ne po lastni volji. Takole mimogrede nas je doletelo in spet smo na nogah, na kolesih, na vlakih in kakšno uro več na kavču. Nič hudega, to obvladamo! Da se malo spomnimo, kako je bilo eno leto nazaj, ko smo velik avto zamenjali za manjšega in preživeli tri mesece brez. Takrat se mi je zdelo, da bom imela o tem kaj zanimivega povedati in začela pisati blog. Jasno, da sem bila od hoje, nošenja otrok in vsakodnevne organizacije tako zmatrana, da se mi o tem ni dalo pisati. Pa tudi kasneje ni bilo kaj dosti lažje. Vse bolj se mi je začelo svetlikati, da tole bloganje pa res ni mačji kašelj. Preden sestavim meni vsaj približno berljiv zapis, je za mano že kar precej kilometrov piši-briši stavkov. In kje so tukaj še fotografije? Naenkrat postane vsak izlet ali šiv potencial za zapis, toda v resnici je od tu do objave treba prešvicati kar konkreten maraton. Zato si čestitam za prvi rojstni dan in malo po novoletno zaobljubljam, da bom:

1. Pokukala iz svojega brloga in se seznanila z bogato slovensko in tujo blogersko sceno.
2. Končno nehala samo govoriti o tem ampak se RES naučila škljocati kot je treba.
3. Svoj blog dala na listo "to je treba," ker mi je bloganje res fajn.

                                                                               * * *

"Hey," said my dear Tanja. "Weren't you without a car for some time now?"
"Yes," I've answered. "But ... that was last year."

So please, can you still claim that our thoughts don't fly around and pass through our heads. I was just starting with this blog, when I got a call from "the knit-meister", asking me if I'll be around Maribor. Yeah, well, that's going to be hard. We are without a car at the moment, but this time it's not by our choice. It happened again and we were back on our feet, bikes, trains and we spent some more time on the couch as well. No problem, we're good at it. Just to recap our last year's experience. We traded our big car for a smaller one, and we had to wait three months for it. At a time I thought that it is an experience worth blogging about. It turned out, that I was so tired from walking, carrying kids and daily planning, I couldn't write about it and as the time went by it wasn't getting any easier. I realized that all this blogging thing ... is not that easy. Before I come up with something readable, by my personal standards, there is a lot of editing, writing, deleting and copy-pasting. Oh, and don't get me even started on the photos. Every trip or stitch that I make can be a potential blog. But in reality, the path from idea to a blog post can be a like running a sweaty marathon. So I congratulate myself on my first birthday and in a new year's fashion I'll take some vows:

1. I'll peek out of my burrow and familiarize myself about rich domestic and foreign blogging scene.
2. I'll stop talking about it and I'll really learn about photography.
3. I'll put blogging on my "must do" list, because I really like it.

Danes strežem z fotografijami zapisov, ki mi jih ni uspelo objaviti...

Lansko poletje so bili tile škorenjci obvezna oprema. / Last summer these boots were obligatory.
Počasi se daleč pride. / One step at a time.

Kdo ne pozna Nike Stupica? V njenem hramu lepote, se oči odpočijejo. /
Who doesn't know Nika Stupica? You can really rest your eyes in her temple of beauty.

Melitka time ...

Ku-ku by Milica Bubanja, Artmarket, december, 2012 / Peek-a-boo by Milica Bubanja, Artmarket, December, 2012

Blogerke;  Cinammon and thyme, Sobazrazgledom, Studio 13 na čik pavzi. /
Bloggers: Cinnamon an Thyme, Sobazrazgledom, Studio 13 on a cigarette break.
Zima je bila dolga in mrzla ... / It was a long and cold winter.

Prvega sonca smo se res načakali. / We have waited very long for the first sun rays. 

V Ljubljani se zmeraj kaj dogaja ... / There's always something happening in Ljubljana...


Hop v poletje, pisano in razigrano! / Hop in the colorful and playful summer.




torek, 25. junij 2013

Pri Valentini je lepo / It's nice at Valentina

Saj ne rečem, tale današnji dežek je že uredu, da se malo osvežimo ampak, če imam na izbiro, raje vzamem malo sončno in topleje kot deževno in hladneje. Kadar je toplo, ima človek vedno dober razlog, da odloži delo, jo mahne nokoli in se ima fajn. Zato smo se tudi mi ta vikend pošteno navandrali. V soboto smo se namenili k Valentini. To je "tista iz Studia 13", ki dela ljubke mucke. Na poti tja smo se odločili narediti ovinek še do Brnika. Pa mi oprostite, zame je  Letališče Brnik in vedno bo Brnik (obstoječe ime se mi zdi predolgo in neprimerno). Pa vem tudi, da že dolgo nima več smisla prepračunavati evre v tolarje, sem se pa vseeno malo zamislila, ko smo v enournem obisku za parkiranje in sokce, plačali toliko kot bi se nekaj let nazaj fajn najedli in si še sladico privoščili za povrhu. Na letališču sem vedno največji otrok, hitro se nalezem počitniškega vzdušja, zato bi brez problema sedla na prvo letalo in odfrčala v neznano.
Ko smo prispeli, do Valentine, so se otročki razkropili po travici okoli hiše, mi tastari pa posedli na terasi in uživali v miru. Uspeli sva  nadoknaditi vse že pol leta obljubljene kavice, zvedela pa sem tudi malo več o aktualnem projektu  "Delavnica polna nereda", ki ga je Valentina tudi predstavila na svojem blogu. Valentina ima rada lepe stvar, kar se zazna tudi v njenem domu. Nekaj malega sem okoli njene hiške ujela v objektiv, vendar sem po nekaj neostrih "škljocih" nehala težiti s fotoaparatom in raje uživala v prijetni družbi, da mi ne bi trenutki  tega prijetnega druženja skupaj z lahno poletno sapico izpuhteli v pozabo.

I'm not complaining about today's rain, it's OK, a bit of refreshment. I do prefer sunny and warm over rainy and cold anytime though. Warm weather is always a good excuse for dropping down everything and going about having fun. Last weekend was ours to spend and wonder around. We visited Valentina on Saturday. That's "the one from Studio 13", who makes cute kittens. On our way there we decided to make a little detour to Brnik Airport. I'm sorry but for me is and always will be Brnik Airport (existing name is too long and too inappropriate). For a long time now I know that it doesn't make a lot of sense recalculating euros in our old currency, but I dwelled somewhat on a fact that in one hour, we've spend more for parking and couple of juices, than we would spend on entire meal and top it of with a dessert, just a few years ago. Airports bring the kid out of me and I get "infected" with that traveling feeling and I could just jump on the first plane and fly away to the unknown.
When we arrived at Valentina's house, kids just disappeared on lawns around it, while we were sitting on a terrace just enjoying a bit of peace and silence. Finally we've caught on all those promised cups of coffee from the last six months. I've also caught up something about upcoming project "The messy workshop", that Valentina introduced on her blog. She likes beautiful things and one can really sense that in her home. I've managed to catch some of it with my camera, but I stopped and gave it all up after couple of blurry photos, and started enjoying the company. Moments like these are far to precious to waste or lose in the light summer breeze. 



Ne bom! / No!

Panda, ti lepo počakaj, da si jaz ogledam letala.  / Well, Panda, you just sit here while I'm watching planes.

Mami lej, s kavo greva lahko noter. / Look, mommy, we can take coffee upstairs.


Nikšičko, original / The original Nikščko beer

Malo po mediteransko / Touch of Mediterranean.

Ne skrivaj se Valentinca. / Don't hide Valentina.

Carska hiška na drevesu. / Great tree house.

Mmmm ... jagodke najslajše.  / Mmmm ... sweet strawberries.

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...