sreda, 7. avgust 2013

Gospa "s kisikom" / Lady "with oxygen"

Te dni sem  iz omare potegnila torbico, ki sem jo naredila leto dni nazaj in jo nekaj časa potem nosila in preizkušala, potem pa počasi pozabila nanjo, saj me je ritem dela odnesel v druge smeri. Zaradi nje me je večkrat kontaktirala kakšna vanjo zagledana dušica, a časa za izvedbo česa podobnega enostavno nisem našla. Fotografijo moje Goldy, kot sem jo poimenovala, je našla tudi hčerka, ki je želela svoji mami olajšati nošenje aparata za dovajanje kisika. Medicinska torba, ki jo ima, je sicer praktična, ne izgleda pa lepo. Želela je običajno torbico, ki bi bila prilagojena nošenju aparata. Takoj sem vedela, da moram to speljati kakor vem in znam, a po vseh zabeleženih željah sem hitro ugotovila, da sem si nadela prevelik nahrbtnik. Zato se je začelo komplicirati. Vedno je nekaj vmes prišlo, zbolela sem, dnevi pa so minevali, gospa je postajala vse bolj neučakana, jaz pa še vedno nisem vedela kako naj se lotim vsega skupaj. Vse do trenutka, ko sem Goldy osveženo in olepšano želela podariti prijateljici, ki je prijazno zavrnila mojo ponudbo, češ da ji zemeljske barve res ne pristojijo. In ko jo je zavrnila še druga prijateljica, sem se resno vprašala v čem je fora, saj se mojih podarjenih torbic do sedaj še res nobena ni branila. Potem mi je pa vklopilo, da je Goldy pripravljena na reciklažo. Na strani sem všila mrežo in odstranila poklopec, da  je torbica zračna in omogoča kisiku prosto pot, na mestu odstranjenega stiskača pa sem našila Anin gumbek za srečo in to je bilo to. Čisto enostavno je bila Goldy v manj kot treh urah pripravljena na novo zgodbo. Tista zaresna torbica menda še pride, a kdo ve, če se je bo gospa tako razveselila kot se je te.
Happy!
                                                                                ...

In a past few days I took out of the closet a bag that I made a year ago. I wore it for a while, tested it around and then sort of forgot about it, because course of my work went in other direction. Every once and awhile some enamored little soul wanted it, but I just didn't have time to work on something similar. I named it Goldy. Photo of Goldy was posted and noticed by daughter that wanted to help her mother with her portable device for administering oxygen. Medical bag that she has is very practical but it doesn't really look nice. She wanted a regular bag that would be adapted for carrying the device. I immediately knew that I'll have to figure out this one by myself, but after a consultation, I've realized that it would be quite a challenge. Then the complications started. There was alway something in the way. I even got sick. Lady was becoming inpatient and I still wasn't any closer to a viable solution. Breaking point came when I wanted to give re-polished Goldy to a friend. She kindly refused, because earth toned colors don't look good on her. Then I got a kind refusal from another friend. Now I really started to wonder where is the catch. I've never had problems with giving away my bags as a present. Then it hit me. Goldy was ready to be recycled. I've cut holes in the sides, covered them with a mesh, removed the top cover, bag became airy and oxygen can now pass easily. As a final touch, I've sewn in Ana's button for good luck and voila. In less than three hours Goldy was ready for her new story. Supposedly the lady will get "the real" bag soon, but who knows whether she'll be so happy for that one.
Happy!





Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...