nedelja, 26. oktober 2014

Dan, ki ga ne bom nikoli pozabila

Leto dni nazaj je bila na današnji dan sobota, precej topla za konec oktobra. Nič posebnega ni bilo razen tega, da smo prejšnjo noč bolj slabo spali. Sinko je namreč ostal v bolnici na opazovanju zaradi menigitisa. To nas je dodobra prestrašilo, saj nismo vedeli kako je z njim. K sreči ni bilo videti hujšega, zato je dopoldan mineval v duhu olajšanja, da bo vse še vredu. Niti sanjalo se mi seveda ni kaj mi na ta dan življenje pripravlja popoldan. Iz povsem nedolžnega ropotanja delavcev nad našo glavo, se je v zelo kratkem času razvilo kričanje, tekanje sem in tja, dim, ki se je širil v naše stanovanje, jok otrok in panika. Zadnje kar sem videla in slišala preden sem stekla po stopnicah, je bilo pokanje stekla in ogenj nad našimi glavami. Medtem, ko sem pod blokom nemočno gledala, kako ognjeni zublji požirajo naš dom, je minevala najdaljša ura v mojem življenju. Izgubili smo vse.
Danes, leto dni kasneje je končno vse vredu. Vmes pa se je zgodilo toliko vsega, da težko strnem v nekaj stavkih vse kar smo občutili in doživeli. Pod sliko, ki sem jo delila na Facebooku dan po požaru sem zapisala:

"Vse je šlo, imamo pa nov razgled in svetel pogled v prihodnost. Vaša podpora in pomoč sta nam dala optimizma za naprej. Uredu smo, hvala vsem iz srca."



Marsikoga, tudi mene, je ta optimističen zapis presenetil. Dobro se spomnim občutkov, ko sem stala na kupu ruševin in gledala skozi veliko luknjo v zidu nekam daleč naprej. Zaradi vsega doživetega so moje misli povsem izpuhtele iz glave, srce mi je bilo tako močno, da sem ga skoraj slišala. Zdelo se mi je, da sem povsem odlepljena od tal, da lebdim. V tistih trenutkih sem zelo jasno zagledala samo tisto  kar je bilo v resnici pomembno.

Zunaj je bil neskončno lep dan, okrog nas pa je bilo ogromno ljudi, ki so nam pomagali. To je bilo vse kar smo v tistem trenutku imeli. In drug drugega seveda.

Izkušnja, ki nam je bila dana, ni bila lahka in velikokrat sem se spraševala - zakaj ravno mi? Potem sem počasi nehala razmišljati o tem in sprejela dejstvo, da tako pač je. Vsak izmed nas na Ulici Matije Tomca 2 je doživel izkušnjo na svoj način in bi lahko povedal svojo edinstveno zgodbo.
Moja je polna hvaležnosti za vse kar imam. Hvaležna za doživeti občutek neskončne moči, ko se odprejo srca in ni pomembno nič drugega kot ljubezen, ki teče skozi. Ne glede na to kje sem in kam grem, vedno lahko začnem znova. Dokler imam sebe, nosim največji kapital vedno s seboj.


torek, 29. julij 2014

Naramo

Preprosto so izdelki Naramo videti samo na prvi pogled, v resnici pa gre za dobro premišljen design, ki odseva predvsem kvaliteto materiala iz katerega so izdelani. Gojkine brezčasne umetnine krasijo marsikatero srečno ramo, tudi mojo. Njen izostren čut za estetiko in oblikovanje me navdušuje in pomirja hkrati.
Upam, da mi uspe spet prebuditi vsaj približno tako veselje in ljubezen do oblikovanja torbic kot ga nosi v sebi Gojka. Tačas pa z velikim navdušenjem raziskujem svet torbic za katerega prej nisem imela niti časa, niti potrebe.


Enkrat spomladi nekje v Ljubljani, Naramo in jaz.

petek, 11. julij 2014

Spet doma

Čisto na koncu Đuboxić-a sem našla svoj zapuščen, od vseh pozabljen blogec in si rekla, da je treba prah obrisati iz tipk. Moja zadnja objava o Krištofu me je vrnila v prejšnje poletje. Natančneje, deset mesecev nazaj. Če bi mi kdo takrat rekel, da bom drugo leto stala v povsem drugem stanovanju v istem bloku, bi ga najbrž zelo debelo gledala. Mojo glavo počasi zapuščajo podobe zoglenelih ostankov in vonj po zažganem tudi popušča. Poletje, čeprav letos še posebej sramežljivo, preprosto ni čas za skrbi in slabo voljo.  Mi pa smo z eno nogo tudi skoraj že nazaj v svojem domu. Da smo zares ostali brez doma, sem prvič zares dojela šele, ko smo se vselili v začasno stanovanje in nismo imeli nič svojega na sebi in okrog sebe. In sedaj se počutim podobno, ko hodim po istem prostoru iz katerega nas je pregnal ogenj. Čeprav je lepo in sveže, hkrati nič ni tako kot je bilo prej. Vključno z nami. Zato je ob neizmernem veselju, da bomo končno spet doma, poleg tudi malo grenkobe. Naš dom, bo dom moral šele postati. Z novimi porisanimi stenami, fleki od žura, obdrgnjenimi tlemi od kavča, škripajočimi vrati, omaro, ki je večno razmetana, vonjem, ki se zmeša iz nešteto dnevov in noči.... Vse lahko zamenjaš, kupiš novo, ne moreš pa vrniti tega vonja. Občutek je za vedno izgubljen. Kot prijatelj, ki je nenapovedano odšel in veš, da ga ne bo nikoli več nazaj.
Neverjetno res, s čim vse nam življenje postreže. Na koncu ostane ena sama hvaležnost za vse kar ti je bilo dano, za vsak dan posebej. Na koncu si samo ti.

torek, 17. september 2013

Krištof

Zadnje čase me poti vodijo po gostilnah, tako da sem se v mislih malo za šalo, malo zares, že igrala z idejo o zamenjavi kariere. Včeraj sem bila po dolgem času pri Krištofu iz Predoselj. Mene je ta gostilna s tradicijo in bogatimi koreninami očarala že mnogo let nazaj, ko sem se potepala po gorenjskih koncih in iskala eno fajn gostilno. Še danes se spominjam okusne in že na oko vabljive čemaževe juhice v kateri so plavale ivanščice. Pri njih se čas ustavi, duša umiri, brbončice pa plešejo svoj ples veselja in užitkov. Ne bom zgubljala besed za stvari, ki jih je treba doživeti. Tisti, ki jo poznate tako veste zakaj se gre, ostali pa brž pot pod noge in proti Kranju. Jaz bom zagotovo kmalu spet tam.

Facebook fani  lahko najdete in lajkate njihovo stran tukaj.

Takoj ob cesti na Brdo

Dobrodošli

Vabljivo 

Nasvet dneva

Za večerno romantiko



Vse sorte se najde po njihovih predalih

Zadelo me je od metinega soka z ingverjem

Pejmo v Gostilno za dva

Jesen pri Krištofu

Gostilna za dva



petek, 06. september 2013

Kakšen teden! / What a week!

Tale september se je pa res začel intenzivno. Prvega sem po tiho praznovala (pssst, o številkah raje ne bi), drugega smo dali sinčka v prvi razred, hčerkico pa v drug vrtec, tretjega in četrtega sem divje sestankovala na različnih koncih, petega si bom zapomnila po Coffee cuppingu... To je bil prijeten dogodek, ki ga je organizirala revija Dom in stil skupaj s pražarnico Eskobar iz Vrhnike. Okušali smo tri sorte kave in se učili prepoznavati aromo, kislost, pookus in še kaj. Današnji šesti dan sem pa prvič obiskala Odprto kuhno. Izvrsten kulinaričen dogodek si z lahkoto zapomniš po vonjavah različnih kuhinj, odličnem vzdušju ter pisani množici ljudi s polnimi pladenjčki in zadovoljnimi, vzemirjenimi obrazi. Bi kar ostala v brbotajočem utripu, če ne bi po dolgem času srečala staro prijateljico s katero je  bilo treba nujno na Markizo v Zvezdo. Obožujem špancir v še vedno poletnem vzdušju ljubljene Ljubljane, res je lepo. Veliko vmesnega časa mi v teh dneh vzame brskanje po mojem novem pametnem telefonu, zato danes tudi strežem z Instagram fotkami. Ja vem, da sem v zaostanku vsaj kakšno leto ampak jaz znam vse te fore lepo prosim na Photoshop in se mi je malo upiralo... Toda, zakaj bi se človek matral, če ni treba in voila, to je to. Vsake toliko mi malo zakljuva od slabe vesti zaradi delovne neučinkovitosti, a se ne sekiram prav zares. Zaradi napovedanih bližnjih projektov bo tako ali tako treba pošteno zavihati rokave že z naslednjim tednom.

Lepo jutro v Domžalah

Praznovanje

Prvi šolski dan

Pražena in nepražena kava

Priprava na okušanje kave

Tejaideja podstavki za kavo

Odprta kuhna

Pri Gostilni dela

Mmm. falafel

Danes je bilo na izbiro...

Najdaljša vrsta je bila tukaj

Veliko povpraševanja

Slovensko, po domače

Gurmama

Se je samo posnelo s prstom vred

Po dolgem času...

nedelja, 18. avgust 2013

Ste že šli v Tri krasne? / Did you go to Tri krasne?

Nekaj novega je v Ljubljani! Ni težko najti; sprehodite se mimo čudovitih fotografij Matjaža Krivica na poti v Trnovo in prečkate most nad Gradaščico, ne zavijete desno k Saxu kot običajno, temveč nadaljujete še nekaj metrov naprej. Tam vas pod trnovskimi bloki med starimi hišami ob cesti, čaka nov lokalček Tri Krasne. Nekaj tednov nazaj sem bila na otvoritvi. Bil je eden tistih vročih poletnih večerov o katerih bomo sanjali vsaj še naslednjih pol leta. Super družba, malo smo pikali slasten pečen krompirček, girice in tri vrste bureka na palčki, srkali pivce in kramljali neumnosti. Sem si rekla, da se kmalu vrnem, zato smo se včeraj po precej razigrani vožnji z odprto streho in muziko na full, ležerno nastanili na njihovi leseni plaži. Mene je pritegnil njihov koncept preprostosti, ki diši po časih iz naše mladosti. Takrat so naše mame in babice mizo prekrile s plastičnim prtom in ga pritrdle z risalnimi žebljički. Ravno take mize najdete na tem vrtu. Morda omenim samo še njihova stranišča, ki so me res spravila v smeh. Takole nedokončana je zgledala marsikatera hiša iz mojega otroštva. Pa to ni bila nikakršna ovira, da ne bi vabili goste in se imeli fajn. Če vas zamika, da bi se družili s prijatelji na prijetnem vrtu v malo bolj umirjenem vzdušju s pogledom na ljubljanski grad, pohitite, dokler je še sonček in toplo.
                                                                           ...

There is a new hangout place in Ljubljana! It's easy to find. You stroll by gorgeous portraits by Matjaž Krivic on your way to Trnovo and when you get to the bridge over Gradaščica, you don't turn right to SaxPub as you would normally do, but you just continue straight a little further. Nested under big Trnovo block houses and wedged between some older houses, we have a new place called "Tri krasne" (Three gorgeous; In Slovenian language it is implied that it is three girls or women that are gorgeous). Couple of weeks ago I was at the opening. It was one of those hot summer evenings that will stay with me a while. Great company, nibbling on great snacks like potato chips/wedges, fried pickerels, shish kebab with three pieces of different kinds of pies (burek) instead of meat, slurping beer while discussing nonsense. I made a promise that I will come back soon. So I did. After a joyride with the open rooftop and loud music we ended up relaxing on the terrace in front of Tri Krasne. I love their simple concept, that has a nostalgic, "good old times" feeling. Our grand mothers used to cover wooden tables with plastic covers that were pinned to the table with bunch of drawing pins. Well ... you can find them on this terrace. Maybe I'll just mention the toilets, because they really made me laugh. A lot of houses from my childhood were similarly ... well ... unfinished. But that was never a reason, not to invite guests and have a good time. If you want to hang out with friends in a relaxed atmosphere with a nice view on Ljubljana Castle, hurry up, while it is still sunny and warm.












četrtek, 15. avgust 2013

Đubox intervju / Đubox interview

Nedolgo nazaj sem čisto slučajno zasedila, da so me pri Đuboxu dali na listo slovenskih blogov in nisem mogla skriti navdušenja. Kmalu zatem je sledilo povabilo na intervju in takoj sem seveda privolila. Na iskriva vprašanja ni težko odgovarjati pa še vse se je tako lepo sestavilo. Na prvo obletnico bloganja sem sedma za povrstjo dobila objavo na poseben Marijin dan... Perfect!

Intervju najdete tukaj


sreda, 07. avgust 2013

Gospa "s kisikom" / Lady "with oxygen"

Te dni sem  iz omare potegnila torbico, ki sem jo naredila leto dni nazaj in jo nekaj časa potem nosila in preizkušala, potem pa počasi pozabila nanjo, saj me je ritem dela odnesel v druge smeri. Zaradi nje me je večkrat kontaktirala kakšna vanjo zagledana dušica, a časa za izvedbo česa podobnega enostavno nisem našla. Fotografijo moje Goldy, kot sem jo poimenovala, je našla tudi hčerka, ki je želela svoji mami olajšati nošenje aparata za dovajanje kisika. Medicinska torba, ki jo ima, je sicer praktična, ne izgleda pa lepo. Želela je običajno torbico, ki bi bila prilagojena nošenju aparata. Takoj sem vedela, da moram to speljati kakor vem in znam, a po vseh zabeleženih željah sem hitro ugotovila, da sem si nadela prevelik nahrbtnik. Zato se je začelo komplicirati. Vedno je nekaj vmes prišlo, zbolela sem, dnevi pa so minevali, gospa je postajala vse bolj neučakana, jaz pa še vedno nisem vedela kako naj se lotim vsega skupaj. Vse do trenutka, ko sem Goldy osveženo in olepšano želela podariti prijateljici, ki je prijazno zavrnila mojo ponudbo, češ da ji zemeljske barve res ne pristojijo. In ko jo je zavrnila še druga prijateljica, sem se resno vprašala v čem je fora, saj se mojih podarjenih torbic do sedaj še res nobena ni branila. Potem mi je pa vklopilo, da je Goldy pripravljena na reciklažo. Na strani sem všila mrežo in odstranila poklopec, da  je torbica zračna in omogoča kisiku prosto pot, na mestu odstranjenega stiskača pa sem našila Anin gumbek za srečo in to je bilo to. Čisto enostavno je bila Goldy v manj kot treh urah pripravljena na novo zgodbo. Tista zaresna torbica menda še pride, a kdo ve, če se je bo gospa tako razveselila kot se je te.
Happy!
                                                                                ...

In a past few days I took out of the closet a bag that I made a year ago. I wore it for a while, tested it around and then sort of forgot about it, because course of my work went in other direction. Every once and awhile some enamored little soul wanted it, but I just didn't have time to work on something similar. I named it Goldy. Photo of Goldy was posted and noticed by daughter that wanted to help her mother with her portable device for administering oxygen. Medical bag that she has is very practical but it doesn't really look nice. She wanted a regular bag that would be adapted for carrying the device. I immediately knew that I'll have to figure out this one by myself, but after a consultation, I've realized that it would be quite a challenge. Then the complications started. There was alway something in the way. I even got sick. Lady was becoming inpatient and I still wasn't any closer to a viable solution. Breaking point came when I wanted to give re-polished Goldy to a friend. She kindly refused, because earth toned colors don't look good on her. Then I got a kind refusal from another friend. Now I really started to wonder where is the catch. I've never had problems with giving away my bags as a present. Then it hit me. Goldy was ready to be recycled. I've cut holes in the sides, covered them with a mesh, removed the top cover, bag became airy and oxygen can now pass easily. As a final touch, I've sewn in Ana's button for good luck and voila. In less than three hours Goldy was ready for her new story. Supposedly the lady will get "the real" bag soon, but who knows whether she'll be so happy for that one.
Happy!





ponedeljek, 29. julij 2013

Kaj pa golobček Drago?

Te dni sem jubilejno, v duhu obujanja spominov brskala med prvimi zapisi. Marsikaj zabeleženega mi je obudilo spomine, marsikaj tudi nasmejalo. Sploh tale o golobčku Dragu. Takrat nisem kaj dosti razmišljala o tem ali koga zanimajo naše golobje pripetije, a se mi je vseeno zdelo da lahko o tem kaj zapišem. To je ena tistih objav, ki bi jih morda lahko izpustila, vendar mi je ravno zaradi svoje nepomembne vsebine še posebej pri srcu. Saj ni treba da je vse tako zelo zares in prav, kajne?
Kaj torej je z Dragom? Če koga slučajno zanima, Dragu dogaja na polno! Ves čas ga imam po malem "na uču." Kmalu po lanskem poletju je pripeljal ljubico Justi in družno sta se prebijala čez  rekordno dolgo zimo. Zadnje čase pa v goste vse pogosteje prihaja zaenkrat še "noname", tretji golob. Tega trojčka ne štekam čisto ampak v golobjem svetu je ziher vse tako kot je treba. Ker ima Drago zdaj tudi novo streho, sem jaz še toliko bolj občutljiva na ritne izpuste, naša terasa pa ni več prijateljsko ozemlje. Kaj hočem, dokler se ne naučim leteti, mu nič ne morem.

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...