Čisto na koncu
Đuboxić-a sem našla svoj zapuščen, od vseh pozabljen blogec in si rekla, da je treba prah obrisati iz tipk. Moja zadnja objava o Krištofu me je vrnila v prejšnje poletje. Natančneje, deset mesecev nazaj. Če bi mi kdo takrat rekel, da bom drugo leto stala v povsem drugem stanovanju v istem bloku, bi ga najbrž zelo debelo gledala. Mojo glavo počasi zapuščajo podobe zoglenelih ostankov in vonj po zažganem tudi popušča. Poletje, čeprav letos še posebej sramežljivo, preprosto ni čas za skrbi in slabo voljo. Mi pa smo z eno nogo tudi skoraj že nazaj v svojem domu. Da smo zares ostali brez doma, sem prvič zares dojela šele, ko smo se vselili v začasno stanovanje in nismo imeli nič svojega na sebi in okrog sebe. In sedaj se počutim podobno, ko hodim po istem prostoru iz katerega nas je pregnal ogenj. Čeprav je lepo in sveže, hkrati nič ni tako kot je bilo prej. Vključno z nami. Zato je ob neizmernem veselju, da bomo končno spet doma, poleg tudi malo grenkobe. Naš dom, bo dom moral šele postati. Z novimi porisanimi stenami, fleki od žura, obdrgnjenimi tlemi od kavča, škripajočimi vrati, omaro, ki je večno razmetana, vonjem, ki se zmeša iz nešteto dnevov in noči.... Vse lahko zamenjaš, kupiš novo, ne moreš pa vrniti tega vonja. Občutek je za vedno izgubljen. Kot prijatelj, ki je nenapovedano odšel in veš, da ga ne bo nikoli več nazaj.
Neverjetno res, s čim vse nam življenje postreže. Na koncu ostane ena sama hvaležnost za vse kar ti je bilo dano, za vsak dan posebej. Na koncu si samo ti.
