Dan, ki ga ne bom nikoli pozabila

Leto dni nazaj je bila na današnji dan sobota, precej topla za konec oktobra. Nič posebnega ni bilo razen tega, da smo prejšnjo noč bolj slabo spali. Sinko je namreč ostal v bolnici na opazovanju zaradi menigitisa. To nas je dodobra prestrašilo, saj nismo vedeli kako je z njim. K sreči ni bilo videti hujšega, zato je dopoldan mineval v duhu olajšanja, da bo vse še vredu. Niti sanjalo se mi seveda ni kaj mi na ta dan življenje pripravlja popoldan. Iz povsem nedolžnega ropotanja delavcev nad našo glavo, se je v zelo kratkem času razvilo kričanje, tekanje sem in tja, dim, ki se je širil v naše stanovanje, jok otrok in panika. Zadnje kar sem videla in slišala preden sem stekla po stopnicah, je bilo pokanje stekla in ogenj nad našimi glavami. Medtem, ko sem pod blokom nemočno gledala, kako ognjeni zublji požirajo naš dom, je minevala najdaljša ura v mojem življenju. Izgubili smo vse.
Danes, leto dni kasneje je končno vse vredu. Vmes pa se je zgodilo toliko vsega, da težko strnem v nekaj stavkih vse kar smo občutili in doživeli. Pod sliko, ki sem jo delila na Facebooku dan po požaru sem zapisala:

"Vse je šlo, imamo pa nov razgled in svetel pogled v prihodnost. Vaša podpora in pomoč sta nam dala optimizma za naprej. Uredu smo, hvala vsem iz srca."

Marsikoga, tudi mene, je ta optimističen zapis presenetil. Dobro se spomnim občutkov, ko sem stala na kupu ruševin in gledala skozi veliko luknjo v zidu nekam daleč naprej. Zaradi vsega doživetega so moje misli povsem izpuhtele iz glave, srce mi je bilo tako močno, da sem ga skoraj slišala. Zdelo se mi je, da sem povsem odlepljena od tal, da lebdim. V tistih trenutkih sem zelo jasno zagledala samo tisto  kar je bilo v resnici pomembno.

Zunaj je bil neskončno lep dan, okrog nas pa je bilo ogromno ljudi, ki so nam pomagali. To je bilo vse kar smo v tistem trenutku imeli. In drug drugega seveda.

Izkušnja, ki nam je bila dana, ni bila lahka in velikokrat sem se spraševala - zakaj ravno mi? Potem sem počasi nehala razmišljati o tem in sprejela dejstvo, da tako pač je. Vsak izmed nas na Ulici Matije Tomca 2 je doživel izkušnjo na svoj način in bi lahko povedal svojo edinstveno zgodbo.
Moja je polna hvaležnosti za vse kar imam. Hvaležna za doživeti občutek neskončne moči, ko se odprejo srca in ni pomembno nič drugega kot ljubezen, ki teče skozi. Ne glede na to kje sem in kam grem, vedno lahko začnem znova. Dokler imam sebe, nosim največji kapital vedno s seboj.

Naramo

Preprosto so izdelki Naramo videti samo na prvi pogled, v resnici pa gre za dobro premišljen design, ki odseva predvsem kvaliteto materiala iz katerega so izdelani. Gojkine brezčasne umetnine krasijo marsikatero srečno ramo, tudi mojo. Njen izostren čut za estetiko in oblikovanje me navdušuje in pomirja hkrati.
Upam, da mi uspe spet prebuditi vsaj približno tako veselje in ljubezen do oblikovanja torbic kot ga nosi v sebi Gojka. Tačas pa z velikim navdušenjem raziskujem svet torbic za katerega prej nisem imela niti časa, niti potrebe.

Enkrat spomladi nekje v Ljubljani, Naramo in jaz.

Spet doma

Čisto na koncu Đuboxić-a sem našla svoj zapuščen, od vseh pozabljen blogec in si rekla, da je treba prah obrisati iz tipk. Moja zadnja objava o Krištofu me je vrnila v prejšnje poletje. Natančneje, deset mesecev nazaj. Če bi mi kdo takrat rekel, da bom drugo leto stala v povsem drugem stanovanju v istem bloku, bi ga najbrž zelo debelo gledala. Mojo glavo počasi zapuščajo podobe zoglenelih ostankov in vonj po zažganem tudi popušča. Poletje, čeprav letos še posebej sramežljivo, preprosto ni čas za skrbi in slabo voljo.  Mi pa smo z eno nogo tudi skoraj že nazaj v svojem domu. Da smo zares ostali brez doma, sem prvič zares dojela šele, ko smo se vselili v začasno stanovanje in nismo imeli nič svojega na sebi in okrog sebe. In sedaj se počutim podobno, ko hodim po istem prostoru iz katerega nas je pregnal ogenj. Čeprav je lepo in sveže, hkrati nič ni tako kot je bilo prej. Vključno z nami. Zato je ob neizmernem veselju, da bomo končno spet doma, poleg tudi malo grenkobe. Naš dom, bo dom moral šele postati. Z novimi porisanimi stenami, fleki od žura, obdrgnjenimi tlemi od kavča, škripajočimi vrati, omaro, ki je večno razmetana, vonjem, ki se zmeša iz nešteto dnevov in noči.... Vse lahko zamenjaš, kupiš novo, ne moreš pa vrniti tega vonja. Občutek je za vedno izgubljen. Kot prijatelj, ki je nenapovedano odšel in veš, da ga ne bo nikoli več nazaj.
Neverjetno res, s čim vse nam življenje postreže. Na koncu ostane ena sama hvaležnost za vse kar ti je bilo dano, za vsak dan posebej. Na koncu si samo ti.