torek, 25. junij 2013

Pri Valentini je lepo / It's nice at Valentina

Saj ne rečem, tale današnji dežek je že uredu, da se malo osvežimo ampak, če imam na izbiro, raje vzamem malo sončno in topleje kot deževno in hladneje. Kadar je toplo, ima človek vedno dober razlog, da odloži delo, jo mahne nokoli in se ima fajn. Zato smo se tudi mi ta vikend pošteno navandrali. V soboto smo se namenili k Valentini. To je "tista iz Studia 13", ki dela ljubke mucke. Na poti tja smo se odločili narediti ovinek še do Brnika. Pa mi oprostite, zame je  Letališče Brnik in vedno bo Brnik (obstoječe ime se mi zdi predolgo in neprimerno). Pa vem tudi, da že dolgo nima več smisla prepračunavati evre v tolarje, sem se pa vseeno malo zamislila, ko smo v enournem obisku za parkiranje in sokce, plačali toliko kot bi se nekaj let nazaj fajn najedli in si še sladico privoščili za povrhu. Na letališču sem vedno največji otrok, hitro se nalezem počitniškega vzdušja, zato bi brez problema sedla na prvo letalo in odfrčala v neznano.
Ko smo prispeli, do Valentine, so se otročki razkropili po travici okoli hiše, mi tastari pa posedli na terasi in uživali v miru. Uspeli sva  nadoknaditi vse že pol leta obljubljene kavice, zvedela pa sem tudi malo več o aktualnem projektu  "Delavnica polna nereda", ki ga je Valentina tudi predstavila na svojem blogu. Valentina ima rada lepe stvar, kar se zazna tudi v njenem domu. Nekaj malega sem okoli njene hiške ujela v objektiv, vendar sem po nekaj neostrih "škljocih" nehala težiti s fotoaparatom in raje uživala v prijetni družbi, da mi ne bi trenutki  tega prijetnega druženja skupaj z lahno poletno sapico izpuhteli v pozabo.

I'm not complaining about today's rain, it's OK, a bit of refreshment. I do prefer sunny and warm over rainy and cold anytime though. Warm weather is always a good excuse for dropping down everything and going about having fun. Last weekend was ours to spend and wonder around. We visited Valentina on Saturday. That's "the one from Studio 13", who makes cute kittens. On our way there we decided to make a little detour to Brnik Airport. I'm sorry but for me is and always will be Brnik Airport (existing name is too long and too inappropriate). For a long time now I know that it doesn't make a lot of sense recalculating euros in our old currency, but I dwelled somewhat on a fact that in one hour, we've spend more for parking and couple of juices, than we would spend on entire meal and top it of with a dessert, just a few years ago. Airports bring the kid out of me and I get "infected" with that traveling feeling and I could just jump on the first plane and fly away to the unknown.
When we arrived at Valentina's house, kids just disappeared on lawns around it, while we were sitting on a terrace just enjoying a bit of peace and silence. Finally we've caught on all those promised cups of coffee from the last six months. I've also caught up something about upcoming project "The messy workshop", that Valentina introduced on her blog. She likes beautiful things and one can really sense that in her home. I've managed to catch some of it with my camera, but I stopped and gave it all up after couple of blurry photos, and started enjoying the company. Moments like these are far to precious to waste or lose in the light summer breeze. 



Ne bom! / No!

Panda, ti lepo počakaj, da si jaz ogledam letala.  / Well, Panda, you just sit here while I'm watching planes.

Mami lej, s kavo greva lahko noter. / Look, mommy, we can take coffee upstairs.


Nikšičko, original / The original Nikščko beer

Malo po mediteransko / Touch of Mediterranean.

Ne skrivaj se Valentinca. / Don't hide Valentina.

Carska hiška na drevesu. / Great tree house.

Mmmm ... jagodke najslajše.  / Mmmm ... sweet strawberries.

sreda, 19. junij 2013

Poletje je tu / Summer is here

Po dolgotrajni zimi in neobičajno mrzli pomladi smo končno dočakali malo prijaznejše sončne dneve. Prilezli smo iz svojih brlogov in rekli adijo puloverjem do jeseni. Ravno v teh dneh je prihajajoče poletje napovedala nova številka e-revije Dom in stil, ki je zopet polna idej. Revija bi si vsekakor zaslužila tiskano izvedbo, saj nas je malo bolj "old skul" naravnanih zagotovo še vedno veliko, ki bi raje listali skozi strani in ne drsali po enkranu. V njej se najde veliko nasvetov; kako kreativno preživeti poletni čas z otroki, kako si urediti vrt, kaj dobrega skuhati in še in še ter seveda veliko navdihujočih fotografij. Tokrat smo opremljali otroške sobice in v eni izmed njih gostuje tudi moj kouterček z mucko, ki ga najdete tukaj. Naj povem, da je poleg standardne ekipe prijetna osvežitev tudi Martina s svojimi oblački in gerlandami Fino Fino. Nikar pa ne smem pozabiti tudi na Polonine šalčke, ki si jo bom zagotovo v kratkem omislila tudi jaz.

After long winter and unusually cold spring, we finally have some nicer sunny days. We've crawl out from our shelters and waved goodbye to long sleeves till autumn. Arrival of summer is accompanied by new issue of  Dom in stil e-magazine, which is again full of ideas. Besides electronic edition, magazine should have a printed version. I  bet that there is still a lot of us 'old school' people that would rather flip through pages than slide and glide on screen. It is filled with advices on how to creatively spend hot summer days with kids, garden tips, cooking tips, all mingled with stunning and inspiring photos. This time around it was all about children's rooms. One of them features my duvet with kitten, that you can find here. Besides regular ensemble, this time we were joined by Martina's Clouds and garlands by  Fino Fino. Oh, and I must not forget on Polona's little cups. I'll get one myself ... soon.

Šalčke Polone Pačnik / Little cups by Polona Pačnik

Tudi sama sem kot otrok velikokrat brala knjige kar na tleh /
When I was little I would often read books right on the floor

Legendarna mucka Studia 13 in Oblački Fini fino, dekica Sobazrazgledom in kouterček Lenn /
Legendary kitten by Studio 13, Clouds by Fino fino, blanket by Sobazrazgledom and duvet by Lenn

Lenn in Sobazrazgledom / Lenn and Sobazrazgledom


ponedeljek, 3. junij 2013

Sej bo! / Everything is going to be allright!

"Sej bo" je zelo tipična slovenska fraza. Najboljša je za dvig morale, ko se nam zdi, da gre vse k vragu. Fraza, ki pride zelo prav kadar ne vemo kaj bi rekli obupanemu sosedu, ki stoka nad svojo usodo. In vedno je primerna za zaključek stavka v lastnem monologu, ko nimamo sogovornika, da bi nas potrepljal po rami. To je tako značilna slovenska izjava, da se je v angleščino sploh ne da prevesti, zato mi ne zamerite razlago v tokratnem naslovu.
Tako nekako smo se nekaj let nazaj tudi v takratni službi sodelavci tolažili, predvsem kadar je bilo govora o denarju, ki ga tako ali drugače nikoli ni dovolj. "Koliko sejbo- jev je pa tokrat?" smo se spraševali ob vsaki plači. To je bil tudi vedno znova razlog za smeh in dobro voljo. Namesto, da bi tarnali, smo zamahnili z roko in si iz ponujenih limon pridno stiskali limonado. Od takrat naprej je zame Sej bo! denarna valuta, tisti primanjkljaj na plačilni listi, ki se nikoli ne nakaže na moj račun. Potem pa me je vse bolj začelo zanimati kako bi ta denar v resnici zgledal. Ideja mi ni dala miru vse do danes, zato sem se letos prijavila na razpis, ki ga že drugo leto pripravlja skupina Inatri. Za idejo denarne valute zdaj hkrati stoji tudi koncept povezovanja med slovenskimi ustvarjalci, zato sem k sodelovanju povabila še dve super punci Ano Bahor ByAB in Ano Haberman Tri lukne, ki sta mi pomagali narediti nekaj korakov naprej. Ideja se je uvrstila med trinajst najboljših, kar me je razveselilo in nasmejalo hkrati. Iskreno priporočam vsem, ki imate kakšno idejo, da jo naslednje leto prijavite in preizkusite sami sebe koliko verjamete vanjo. To je sicer šele prvi korak, a že s tem, da jo slišijo in se nanjo odzovejo tudi drugi, ste naredili ogromno. Vse, ki bi vas utegnil koncept zanimati pa vabim, da mi pišete na alenka.hudales@gmail.com.


hkrati

sreda, 27. marec 2013

O treh poušterčkih / The three pillows

Kljub težko pričakovani koledarski pomladi nam jo je vreme zagodlo z nizkimi temparaturami in snegom, ki nam je vsem po vrsti malo pokvaril veselje. Po drugi strani pa mi mi ravno zato ni bilo težko že drugi vikend zapored ostati doma in sedeti za šivalnim strojem. Tudi tokrat se je vse vrtelo okoli obdarovanja in poušterčkov. Pravzaprav se je začelo tako, da si je prijateljica zaželela podariti poušterček svoji mami in očetu, jaz pa sem ga želela podariti njej. Ker mi ni dala nobenih navodil in omejitev, je bilo "nekaj mehkega za pod glavo" dovolj velika motivacija, da se nisem ustavila dokler niso vsi trije ponosno stali pred menoj. Lepo so se dopolnjevali med sabo in najraje bi jih videla skupaj na kakšnem udobnem kavču. Pri vsaki družinici, ki se ji uradno reče kolekcija, se mi malo stoži, ko jo gledam kako se počasi manjša. Toda tokrat gre zgodba vendarle drugače. Tile poušterčki sicer romajo vsak na svoj konec, a bodo hkrati povezali tri odrasle ljudi, ki so nekoč bili v skupnem gnezdu. Ni lepšega kadar se vse tako lepo sestavi in se spet spomniš na smisel svojega kreiranja. Samo, da moram zdaj narediti še en poušterček, ker so v tem gnezdu bili štirje.
                     

Although we were expecting spring, weather served us with low temperatures and snow, that spoiled the expectations. On the other hand, staying home behind sewing machine, for the second weekend in the row, was easier because of the cold weather. Again it was all about gifting and pillows. It all started when my friend wanted to give pillows as a gift to her mom and dad and I wanted to give something to her. She didn't give me any guidelines or limitations, so the only idea behind them was "something soft to lay the head on". This turned out to be enough of a motivation so I did not stop until all three of them were standing proudly in front of me. They were adorable and I would like to see them lined up on some cozy couch. Technically they are called collections, unofficially I think of them as little families, and that is why I feel sad every time when I see them break apart. This time story is somewhat different. These pillows will part their ways and go to different people, but at the same time they will connect three adults that once shared the same nest. It is wonderful when everything falls in place like that and reminds me why I enjoy creating in the first place. Nevertheless I have to make another pillow now. There was four of them in the nest











četrtek, 14. marec 2013

Od Žmauca prijatl'ce / Friends of Žmauc

V soboto sva se z Eleno odločili, da si dan malo popestriva s sprehodom po Ljubljani. Pot naju je zanesla mimo meni zelo znanega lokala. Nikoli si nisem zapomnila celega imena, zato sem morala prav pogooglati, gre pa takole: Žmauc - Od Žmauca sosed pa ud brata prjatu. Tako! Na ta nekdaj meni priljubljen lokal v centru Ljubljane, me vežejo lepi spomini. V času mojega študija je bila to redna postojanka za kofe pred, med in po predavanjih, občasno pa še zvečer. Že takrat je bil to eden najbolj trendi lokalov, z najbolj cool muziko in nenavadnimi natakarji s še bolj nenavadnimi frizurami. Bil je mega tudi zato, ker ga je znotraj in zunaj porisal nam vsem poznani umetnik Natan. Še vedno se nostalgično spominjam duhovitih, stripovskih figur, ki jih žal ni več. Žmauc ima zdaj malo drugačno podobo in bolj redko me pot še zanese tja. Na novo prepleskana fasada je bila Eleni zelo všeč, zato sva zavili na kavico in zasedli najljubšo mizo ob oknu. Opazovala sem svojo malo punčko kako zadovoljno mlati smetanco in se pozibava ob glasbi. Bilo je luštno in zabavno kot včasih. Samo, da je zdaj vse drugače.

Last Saturday, me and Elena decided that we're going to have an entertaining walk through Ljubljana. We wondered by a very familiar spot that has a very interesting and long name that I could never really remember. Even now I had to google it and it is: Žmauc - Od Žmauca sosed pa ud prata prjatu (Žmauc - Neighbor of Žmauc and friend of a brother). Their you go! I have some nice memories about this very popular place in Ljubljana centre. This was a regular coffee stop before, between, and after the lectures when I was studying, and occasionally I would be hanging there in the evenings as well. Back then this was a trendy place, playing the coolest music and very unusual waiters with crazy hairdos. Special treat of the interior and facade are paintings of an artist that is known to all of us - Natan. With a bit of nostalgia I can remember the funny, comic book characters, that are now, sadly, painted over. Žmauc has a different look now and I don't hang out there as much as I used to. Elena liked new facade very much, so we stopped for a quick coffee and sat at my favorite table by the window. I've observed my little girl, enjoying her portion of whipped cream while grooving gently to music. It was delightful and fun as in the "old days".  Only now ... everything is different.



Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...